Meni Zapri

Razvajen otrok nikoli ne bo postal bojevnik (Duhovna odstiranja Nataše Jenuš z Vilijem Ravnjakom, 4. del)

Razvajen otrok nikoli ne bo postal bojevnik

Dragi Vili,

ob branju tvojega zadnjega pisma me je prešinila misel, da so – naj si to priznamo ali ne − edina stalnica našega življenja spremembe. Pa vendar se mi pogosto zdi, da se jih ljudje večinoma na vse pretege otepamo, da se jih bojimo. V tem sicer vidim neko logiko, saj sprememb mnogi ne znajo/ne morejo povezati z občutkom varnosti, obenem nas spremembe postavljajo na preizkušnjo glede zaupanja – zaupanja samemu sebi, svoji notranji moči; zaupanja življenju, zaupanja temu, da je vse, kar se nam dogaja (kar se spreminja), prav. Človek je ‘proces’, praviš, in ne bi se mogla bolj strinjati s teboj! Razvijamo se, rastemo, sledimo svojim željam in ciljem, nazadujemo, kdaj zapademo v rutino, dolgočasni vsakdanjik, doživljamo osebne radosti in drame, uživamo v svojih conah udobja in kdaj tudi gremo iz njih … − skratka, živimo svojo karmo. Tvoja je, praviš, zelo zapletena, zato bi se tokrat še podrobneje ustavila ob tem, kaj sploh je tisto, kar nas karmično določa. O tem sva se nekaj malega že pogovarjala, ker pa me zanima več, ponovno načenjam to temo …

Razloži mi, prosim, kako se vse skupaj sploh začne: duša, izbira staršev, spočetje, rojstvo … In potem kroženje po krožnici vnaprej začrtane poti? V kolikšni meri je tako? Kakšno vlogo imajo pri tem morebitne travme, ki jih kdo doživi? Kako je z družinskimi travmami, ki se prenašajo iz roda v rod? Kako se spopasti s sade satijem, ki doleti vsakogar? Kako prerasti in presekati negativne vzorce, ki so nam (tako kot pozitivni vzorci) ‘položeni v gene’? Kolikšno vlogo (če sploh kakšno) ima pri teh stvareh posameznikov značaj? Kako je mogoče, da gredo nekateri ljudje skozi življenje srečni in zadovoljni, ne glede na vse (dobro in slabo), kar jih doleti? Kako po duhovni plati razložiti pregovore Rojen je pod (ne)srečno zvezdo., Vsak je sam svoje sreče kovač., Človek obrača, Bog obrne.?

Še o marsičem, kar si omenil v pismu, dragi Vili, bi lahko govorila na dolgo in široko, toda naj nekaj ostane za najine prihodnje pisemske izmenjave 😊. V duhu karme bi se dotaknila samo še značaja/lastnosti bojevnika, o katerem si med drugim govoril med najinim pogovorom v Mariboru in ki ga tudi jaz, se mi zdi, zadnje čase vse bolj ponotranjam – zato tokratno pisanje končujem z vprašanji: Se po tvojem mnenju bojevnik rodi ali se naredi? Ima vsakdo potencial zanj ali je možno, da posameznik nima nikakršnih bojevniških teženj?

Veselim se tvojega odgovora in te lepo pozdravljam in objemam 😊!

Nataša

Mostec, 21. 11. 2023


Draga Nataša,

spet si me nagovorila z zelo zanimivimi, a zapletenimi vprašanji in razmišljanji; poskušal bom odgovoriti nanje na kratek in čim bolj jedrnat način.

O spremembi kot edini stalnici življenja

To, da so spremembe edina resnična stalnica življenja, je starodavna modrost. Ljudje različnih civilizacij in duhovnih tradicij so prišli do istega spoznanja s tem, da so pozorno opazovali svet okrog sebe, pa tudi sami sebe. Iz tega izhodišča je nato izšlo prav tako univerzalno duhovno spoznanje, da se na nič v življenju ne smemo preveč vezati (navezovati, oklepati), kajti vse se prej ko slej konča. Močnejša kot je vezanost, večja je bolečina, ko neka stvar, odnos mine. Da bi se izognili bolečini minevanja (smrti in uničenja), je priporočljivo imeti do sveta in sebe  ‘filozofski odnos’, torej biti do obojega notranje  ‘odmaknjen’, stvari pa tudi ne jemati preveč resno, kar seveda ne pomeni, da se zaradi tega začnemo vesti nemoralno in neodgovorno, pač pa, da živimo najvišjo ‘vsesprejemajočo’, sočutno duhovno modrost v praksi vsakdanjega življenja. Brez nenehnega spreminjanja – nastajanja in minevanja – svet sploh ne bi mogel obstajati! Spremembe se praviloma kažejo na dva načina: pozitivnega in negativnega. Kadar se znajdemo na  ‘valu uspeha’ oz. valu pozitivnih sprememb in izpolnitve življenjskih ciljev, smo srečni in veseli, ko pa nas doleti obdobje negativnih sprememb, izgub in propadanja, nas navdajo strah, žalost, groza … Samo moder, duhovno prebujen človek lahko v negativnem valu usode prepozna tudi zrna modrosti oz. zametke prihodnjega pozitivnega vala. Biti pa mora dovolj potrpežljiv in odprt, kar v praksi pomeni, da mora znati čakati, mirovati, se ne upirati negativni usodi oz. se ji ne upirati tako, da trpi še bolj, kot bi sicer. Negativna obdobja so največja preizkušnja zaupanja v življenje. Če izgubimo zaupanje v življenje oz. v Višjo silo, izgubimo stik s svojim izvorom, kar pomeni, da se bodo naše bolečine zelo verjetno spremenile v živi pekel. Izrazitejša kot je človekova osebnost, z njo pa tudi življenjska pot, močnejši so lahko preobrati karme, torej prehodi iz pozitivnega v negativno, in obratno. Pri povprečnem človeku so ti preobrati manj opazni. Mislim pa, da ni nikogar, katerega življenje bi bilo en sam »val uspeha«, ki torej ne bi nikoli izkusil obdobja zastojev, nesreče in žalosti.

Ali je človekova usoda (karma) določena vnaprej?

 S tem vprašanjem se ukvarjam že zelo dolgo, dejansko več kot trideset let, torej, odkar pišem in predavam o duhovnosti. Ljudje so nagnjeni k poenostavljanju, zato radi rečejo, ali da smo povsem determinirani, vnaprej določeni, ali pa, da česa takega kot je karma oz. usoda, sploh ni. Sam k takšnim enostranskim poenostavitvam nisem nagnjen. Mislim, da je naša življenjska pot v precejšnji meri določena vnaprej, nikakor pa ne v celoti. Karmo razumem kot skupek informacij (življenjskih izkustev in spoznanj), ki so vedno rezultat naše preteklosti. Pa ne samo bližnje preteklosti, ampak vseh inkarnacij oz. vseh povezav in odnosov, ki smo jih kdaj koli imeli z drugimi ljudmi. Moje temeljno spoznanje (ki nikakor ni samo moje) je, da je obstoj posameznika možen samo kot soobstoj z drugimi bitji. Vsi smo med seboj povezani in tako determinirani drug z drugim. Vsak človek živi svojo individualno karmo in hkrati kolektivno karmo ožjega in širšega okolja (partnerja, družine, družbene skupnosti …). Gre za dve medsebojno prepleteni energijsko-informacijski omrežji. Zato je mogoče naše individualne karme spremeniti oz. izboljšati samo do določene mere (v obliki  ‘lepotnih popravkov’). Da bi jih spremenili v celoti, bi bilo treba spremeniti oz. preobraziti karme vseh ljudi in okolice, ki nas obdaja. Ker danes žanjemo umske in fizične ter materialne posledice tega, kar smo nekoč sejali (gre za informacijske potenciale, ki so v največji meri skriti v naši podzavesti), je mogoče s precejšnjo gotovostjo predvideti, kaj čaka nekega človeka v prihodnosti, razen če se bo notranje spremenil. Naši čustveni vzorci in druge oblike vedenja ter razmišljanja so naša osnovna karma. S spreminjanjem temeljnih gradnikov osebnosti se torej spreminja naša karma (doživljanje, vrednotenje in delovanje), kar posledično privede do sprememb zunanjih okoliščin. Gre za psihoalkimistični proces, za prebujanje zavesti, za spoznavanje sebe, zavedanje sebe, zavedanje dejstev, kaj smo, kaj počnemo, in zavestne odločitve, ali želimo na tak način živeti še naprej. Ni pa seveda dovolj, da samo ena oseba napravi takšno spremembo, spremeniti se morajo tudi ljudje, ki tvorijo medosebno bivalno okolje nekega človeka. Od tod moja trditev, da lahko karmo spreminjamo samo delno; če se ne bo spremenila okolica, se bo človek, ki je sicer dosegel določeno stopnjo notranje preobrazbe, zelo verjetno kmalu vrnil na  stare tirnice. V reinkarnacijski teoriji govorimo tudi o karmi v obliki »čiste usode«, ki je posledica kristalizirane karme (vozlišča vseh reinkarnacij) na določenem življenjskem področju, npr.: ko človek nenadoma doživi (brez neposredne osebne vpletenosti) veliko nesrečo, krivico, ali pa po naključju zadene na loteriji ali sreča sanjskega ljubezenskega partnerja … Delno je pojem ‘čiste ali slepe usode’ povezan tudi s karmičnimi situacijami, ki jih, draga Nataša, opisuješ s pregovorom  ‘rojen pod (ne)srečno zvezdo’. Izjemoma se namreč zgodijo reinkarnacije, ki jih skoraj v celoti preživimo na način nenehnega soočanja z negativnimi preizkušnjami ali kot  ‘ljubljenci bogov’, ko živimo tako rekoč ‘rajsko’ življenje. Da zadevo nekoliko prizemljim: pogoji za to, da o vas govorijo kot o človeku, rojenem pod srečno zvezdo, se vzpostavijo v zdravem, srečnem otroštvu. Seveda obstajajo skriti karmični razlogi, zakaj ste se rodili v neko okolje, točno takim staršem. Oboje, naši roditelji in vzgojitelji, okolica, ki nas obdaja v otroštvu, reaktivira reinkarnacijski spomin, torej vzpostavi temelje osebnostne karme, ki jo živimo kot odrasli.

Se bojevnik rodi ali naredi?

 Mislim, da imajo ljudje, ki jih opisujemo kot bojevniške, v sebi zelo močan karmični potencial, čutijo neke vrste prisilo, da določene stvari v življenju spremenijo na bolje, in to za vsako ceno. Gre za pozitivni naboj, ki vodi k izboljšanju življenjskih okoliščin samega bojevnika, še bolj pa skupnosti, za katero se bori. Tovrstne bojevnike oz. upornike je treba ločiti od ljudi, ki se stalno upirajo nečemu, se za nekaj borijo, a so pri tem redko uspešni, ali pa so nasploh ljudje, ki jim pravimo ‘uporniki brez razloga’. Pri slednjih gre za negativno karmo, ki se izraža v stalno neuspešnem bojevanju oz. spreminjanju stvari na bolje. So tudi ljudje, ki ‘ždijo’ v relativni coni svojega udobja, čeprav je lahko to zelo skromno, in nikoli ne pomislijo, da bi se čemu uprli ali se za kaj borili. V reinkarnacijski teoriji govorimo, da so ti ljudje na ‘karmičnih počitnicah’; to življenje bodo bolj ali manj uspešno ‘prespali’. Sicer pa mislim, da je za pojav bojevniškega značaja odločilno otroštvo, kjer se izoblikujejo osnove življenjske volje in notranje moči. Razvajen otrok nikoli ne bo postal bojevnik, kvečjemu bo  ‘upornik brez razloga’. Določena strogost in disciplina sta pri vzgoji zdrave in trdne osebnosti nujni. Enako velja za odraslega človeka. Če je človek razvajen, narcisoidno osredotočen nase, na svoje užitke, nenehno iščoč cono udobja, bo v življenju težko dosegel kaj pomembnega.

Toliko, draga Nataša, lepo bodi, velik objem,

Vili

Maribor, 30. novembra 2023