Meni Zapri

Najgloblja doživetja večne Biti (Duhovna odstiranja Nataše Jenuš z Vilijem Ravnjakom, 2. del)

Najgloblja doživetja večne Biti

Dragi Vili,

te dni si se umaknil v zavetje Pohorja, v mir in tišino, kar redno počneš. Vem, da v tem uživaš, da to potrebuješ, a me vseeno zanima, kako ti uspeva tako zelo odklopiti zunanji svet in biti dneve ali tedne samo sam s seboj. Slednje se sicer tudi meni zdi nujna vsakodnevna rutina – a jo za razliko od tebe prakticiram le ob večerih, pred spanjem (in občasno čez dan), težko pa si predstavljam, da bi bila povsem tiho in brez stika z drugimi ljudmi dlje časa. Sem namreč taka, da potrebujem stik s sočlovekom, rada se pogovarjam – a od malega hrepenim po globljih, tehtnih pogovorih z ljudmi, ki mi širite obzorja, mi odstirate nove poti in me notranje bogatite.

Eden takih je bil (kako težko mi je napisati ta preteklik!) letos poleti umrli Marjan Tomšič, svojčas moj dragi mentor, prijatelj, zaupnik, izbrani ‘oče’, ki je bil prav tako zelo duhovno razvit človek. Saj veš, spoznali smo se istega dne na neki zdaj že davni literarni delavnici na Ptuju, in z Marjanom sva takoj stkala (in ohranila) zaupen odnos, medtem ko sva midva začela prijateljevati nekoliko pozneje, pogosto pa sva se srečevala tudi v gledališču in drugje. In razmišljam, dragi Vili, kako so nekateri odnosi, ki jih imamo z drugimi ljudmi, za nas (in zanje) usodni, karmični. Včasih nas namreč v  teh odnosih kakšna navidezna malenkost pomembno usmeri povsem drugam od poti, ki smo si jo začrtali, si jo želeli in verjeli vanjo. Je to prst usode? Kaj misliš o tem, dragi Vili? V kolikšni meri verjameš, da si duša že pred rojstvom izbere sorodnike, partnerje, prijatelje …? Meniš, da imamo  vnaprej začrtano življenjsko pot? Ali imamo moč, da sami usmerjamo svojo usodo?

Jaz vsekakor verjamem v močne, usodne, karmične vezi. Več vas je, s katerimi se čutim povezano na tak način – in skozi leta opažam, da ostajate ob meni samo tisti res »pravi«. Zame ste kot sidro, kot svetilniška luč, ki me vodi in usmerja, polni mojo dušo; ste kot varen pristan, kjer se oddahnem in spočijem, si naberem moči ter se včasih samo naklepetam 😊. Stike ohranjamo (in kdaj tudi vzpostavljamo na novo) tisti, ki so nam tuji tekmovalnost, egocentričnost, hladen prezir, vzvišenost, nevoščljivost, ljubosumje, sebičnost, hudobija, nenehen tek skozi življenje in hlastanje po materialnih dobrinah, potrošništvu …, saj so nam blizu osnovne (večne, temeljne) vrednote, odprti pa smo tudi za nova spoznanja in hodimo po ustaljenih in novih duhovnih poteh ter verjamemo v splošno dobro in drug v drugega. Komu se morda zaradi tega zdimo čudni, a pomembno se mi zdi samo to, da ostajamo povezani in se imamo radi.

Za take vezi resnično verjamem, da presegajo prostor in čas. Ob misli na to sem mirna, vedoč, da se krog vrti znova in znova − in da nihče ne pade iz tirnice, ampak smo ves čas povezani, čeprav večinoma živimo na različnih naslovih. Povezani smo tostran in onkraj, za zmeraj. Tako kot je to pri tvoji Lucy Bell, po kateri posegam znova in znova.

Da bi imeli take medosebne vezi, pristne in iskrene, tople in srčne, želim prav vsem ljudem na svetu!

Prijazno te pozdravljam na Pohorje in se veselim tvojega odgovora, ko boš v Mariboru 😊.

Nataša

Mostec, 1. 8. 2023

Oktobrski dodatek:

Ker je od najinega poletnega dopisovanja do objave slednjega minilo nekaj časa, si lahko dovolim še malo aktualizacije. V tem mesecu mineva 40 let, odkar si se zaposlil v Drami SNG Maribor, od katere se zaradi upokojitve počasi poslavljaš, toda obenem se aktivno ‘seliš’ na splet, kjer želiš svoje duhovno ustvarjanje in duhovne prakse čim bolj približati mladim (in drugim, seveda). Podkast, instagram, tiktok, osebni youtube kanal … so zate povsem nove poti, poti v manj znane ‘pokrajine’, si mi dejal, a očitno vidiš izziv v njih. Kaj vse boš počel v omenjenih spletnih svetovih?

Objemam te,

Nataša

Mostec, 10. 10. 2023

******

Draga Nataša,

odgovor bom začel z vprašanjem, ki mi ga postavljaš v oktobrskem dodatku k avgustovskemu pismu. Ravno danes zvečer bova v Dvorani Frana Žižka v SNG Maribor namreč sodelovala na predstavitvi moje nove knjige Talijin hram v Mariboru, kjer boš ti moderatorka pogovora. Zelo me veseli, da boš prav ti vodila ta pogovor, saj mislim, da me dobro poznaš, navsezadnje si bila kot lektorica natančna bralka te knjige, poznaš pa tudi SNG, saj si ga vrsto let spremljala kot novinarka pri Večeru. Talijin hram je na neki način povzetek mojega gledališkega ustvarjanja, ki je skoraj v celoti povezano z mariborskim gledališčem, s katerim sodelujem štiri desetletja (prvič sem se kot dramaturg v Drami SNG Maribor zaposlil 1. oktobra 1983). Ogromno različnih (tako dobrih kot slabih) stvari sem doživel v tem gledališču. In ker se bom kot gledališčnik naslednje leto upokojil, se z nocojšnjo predstavitvijo Talijinega hrama začenjam od gledališča poslavljati, notranje odvezovati. Sicer moram reči, da odhajam z dobrim občutkom; vse, kar sem moral »opraviti« v gledališču, sem »opravil«. Mnogi gledališčniki se od teatra poslavljajo zagrenjeni, sam pa sem zadovoljen, čutim se izpolnjenega. Nimam kaj dodati ali odvzeti. Bilo je, kar je bilo; zgodilo se je, končano je! Vendar pa je v meni kljub temu ostalo še mnogo skritih vezi, ki jih moram ozavestiti, razsvetliti, se jih osvoboditi.

V zadnjih dneh se intenzivno ukvarjam (s skupino mladih sodelavcev) z digitalizacijo moje druge dejavnosti, to je Duhovne šole in meditacijskih praks. Čeprav sem dolgo okleval, ali naj kot duhovni učitelj vstopim v virtualni (digitalni) svet ali ne, sem pred meseci zelo jasno ugotovil, da če tega ne napravim, bom kmalu pozabljen, saj nihče ne bo več vedel zame, zlasti pa ne mladi. Če danes nisi prisoten v digitalnem okolju, je tako, kot da te ni. Jaz pa bi kot učitelj vseeno še rad deloval! Posebej se ukvarjamo s pripravo skupine Mladi zen, ki bo začela delovati 21. oktobra 2023 v Mariboru. Gre za novo obliko skupinske meditacijske vadbe, namenjeno mladim v starosti od 18 do 30 let. Delo bo sestavljeno iz dveh delov. Prvi del bo zajemal uvajalni ali začetni tečaj zen meditacije in psihičnega aikida, drugi del pa samo meditiranje, ki bo potekalo enkrat mesečno v živo, enkrat na teden pa prek spleta. Prek digitalne forme pravega skupinskega duha meditacije sicer ne moremo ustvariti, lahko pa, glede na to, da se bodo člani skupine osebno poznali, pripravimo okolje, v katerem bodo lažje meditirali doma sami. Našel sem dobre mlade sodelavce (ki tudi sami meditirajo), da mi zadevo pomagajo uresničevati, predvsem pa dobro razumejo tako digitalni kot analogni svet. Med drugim smo pripravili novo spletno stran zenmeditacija.si. Če koga od bralcev najinega dopisovanja zadeve zanimajo bolj podrobno, naj si ogleda to stran.

Draga Nataša, tako kot ti, sem tudi jaz družaben človek. Brez stikov z ljudmi ne bi mogel živeti, vendar pa vsake toliko časa vseeno nujno potrebujem samoto, to pa zato, da se očistim vseh vplivov, ki jih ima name okolica, in da se notranje znova sestavim, povežem s svojim bistvom. Ker po naravi nisem puščavnik, me nikoli ni mikalo, da bi se povsem umaknil od sveta in živel samotarsko življenje ali pa bi se zatekel v kakšen samostan in z ljudmi in zunanjim svetom zmanjšal stike na minimum. Moji umiki v tišino in samoto trajajo po nekaj dni. Hkrati pa samoto nujno potrebujem tudi vsak dan po nekaj ur, kar je najbrž tudi razlog – poleg moje obče karme, seveda! –, da živim sam, kajti moje vsakdanje življenje in delo je zelo dinamično, povezano s številnimi ljudmi (sodelavci, prijatelji …). Tudi v obdobju, ko sem živel v partnerstvu, sem občasno moral biti sam, kar sem najlažje napravil tako, da sem hodil na dolge sprehode. Kot zenovskemu meditantu mi hoja v tišini, npr. v gozdu ali ob reki, pomeni ogromno. Na tak način prakticiram posebno obliko meditacije, med katero najlažje v celoti umirim um in se osredotočim na magični »tukaj in zdaj«. Včasih se mi zgodi, npr. med celodnevnimi pohodi čez Pohorje, da po več ur hodim  ‘s prazno glavo’, torej brez razmišljanj, samo tu pa tam se pojavi kakšna misel, spomin, sicer pa sem samo z drevesi, travnatimi planjavami, z gozdovi temno zelenih smrek in z nebom, oblaki, soncem … Ves čas sem osredotočen na stopala, dotikanje tal, na dihanje, premikanje telesa. V takšnih stanjih postanem eno z naravo; to so zame resnično najgloblja doživetja ‘večne Biti’. Hoja v gozdu me regenerira, zdravi, in dlje časa ko hodim, več energije imam, manj sem utrujen.

Drevesa so zame veliki duhovni učitelji, pravi zen mojstri. Srečanje z njimi predstavlja obvezni del moje dnevne meditacijske rutine. Ker živim v centru Maribora, v bližini mestnega parka, grem vsako jutro, ko vstanem, najprej v park, kjer opravim jutranjo zen hojo in seveda obiščem nekatera drevesa, ki so mi kot svetišča. Sicer pa je moja najljubša pohodna pot, zlasti poleti, med Roglo in Veliko Kopo, torej čez vrhnji predel Pohorja (ubiram seveda manj uhojene, bolj skrivne poti, da srečujem čim manj klepetavih sprehajalcev, ker se, žal, tudi na Pohorju čedalje bolj čuti nenasitni turistični kapitalizem). Obožujem tudi poti ob Dravi, pa seveda po mariborskih okoliških hribih. Hoja ima zame pravo vrednost samo, če lahko hodim v samoti in s primerno hitrostjo (ne prepočasi in ne prehitro).

V pismu si zelo lepo opisala naravo pravih prijateljstev, ki so v osnovi brezčasna. Tudi meni se včasih zgodi, da se z nekaterimi ljudmi, s katerimi sem nekoč intenzivno prijateljeval, ko se srečam po več letih, desetletjih, zazdi, kot bi se bili nazadnje srečali včeraj. To, kar nas povezuje ne glede na prostor in čas, je naša dušna bližina, sorodnost notranje Biti. Občutek brezčasnosti je zame izredno dragocen; v njem je nekaj, kar me notranje najgloblje izpolnjuje in bogati.

Ker je eno mojih temeljnih duhovnih prepričanj reinkarnacija, doživljam življenje na poseben način. V vsem skušam videti skrita ozadja, se pravi globinske podzavestne vezi oz. karmične mreže, ki izvirajo iz prejšnjih življenj. Zagotovo je večina pomembnih odnosov in situacij, tako pozitivnih kot negativnih, ki jih doživimo v življenju, utemeljena na nevidnih reinkarnacijskih povezavah. Povedano na kratko: z nami se rojevajo tako naši prijatelji in zavezniki kot sovražniki in nasprotniki. Vsi smo med seboj povezani. Obstoj posameznika je vedno pogojen s soobstojem drugih!

Velik objem, Vili

Maribor, 12. oktobra 2023